Možnosti iskanja
Domov Mediji Pojasnjujemo Raziskave in publikacije Statistika Denarna politika Euro Plačila in trgi Zaposlitve
Predlogi
Razvrsti po

Poslovilni govor

Govor Maria Draghija, predsednika ECB, na poslovilnem dogodku v njegovo čast

Frankfurt na Majni, 28. oktober 2019

Letos praznujemo dve desetletji monetarne unije, kar je v vseh pogledih izjemno pomembna obletnica. Še nedavno je gospodarstvo euroobmočja razjedala raven brezposelnosti, kakršne je nismo poznali vse od velike gospodarske krize, in zastavljala so se temeljna vprašanja o tem, ali bo euro preživel. Danes je zaposlenih 11 milijonov več ljudi, javno zaupanje v euro je na najvišji ravni v zgodovini in nosilci politik po vsem euroobmočju ponovno potrjujejo, da bo euro obstal.

A v današnjem dnevu vidim bolj priložnost za razmislek kot za praznovanje.

Euro je pretežno političen projekt, temeljni korak na poti k tesnejšemu političnemu povezovanju, katerega gospodarska upravičenost temelji na nezavidljivem stanju evropskih gospodarstev sredi 80. let 20. stoletja. Brezposelnost je z 2,6% v letu 1973 zrasla na 9,2% v letu 1985, rast v 12 državah, ki so kasneje oblikovale euro, pa se je znatno upočasnila.

A tisto, kar so vizionarski voditelji tistega obdobja videli, je bilo dejstvo, da ima Evropa na voljo močno orodje za povečanje rasti: preoblikovanje skupnega trga v enotni trg. Odprava obstoječih ovir za trgovino in naložbe bi lahko obrnila padanje gospodarskega potenciala in poskrbela za ponovno zaposlovanje več ljudi.

A enotni trg je bil vedno več kot samo to. Njegov cilj je bil tudi zaščititi ljudi pred stroški sprememb, do katerih je neizogibno prišlo. Za razliko od širšega procesa globalizacije je enotni trg Evropi omogočil, da je pri gospodarskem povezovanju uveljavila svoje vrednote – da je vzpostavila trg, ki je bil v največji možni meri prost in pravičen. Skupna pravila naj bi ustvarila zaupanje med državami, dala šibkim možnost obrambe pred močnimi in zagotovila zaščito delavcev.

V tem smislu je bil enotni trg drzen poskus »vodene globalizacije«. Združil je konkurenco z ravnjo varstva potrošnikov in socialno zaščito, kot je drugje po svetu ne poznajo.

A obstajala je vrsta nepoštene prakse, ki je enotni trg ni mogel prepovedati: konkurenčne devalvacije. Ta možnost bi lahko spodkopala vzajemno zaupanje, ki je bilo ključno za preživetje enotnega trga in napredek projekta širšega političnega povezovanja.

Valute z drsečimi deviznimi tečaji zato niso bile primerne, sistem fiksnih deviznih tečajev pa ne bi deloval zaradi večje mobilnosti kapitala znotraj Evrope, kot je pokazala kriza mehanizma deviznih tečajev v letih 1992–1993.

Odgovor je bilo oblikovanje enotne valute – en trg z eno valuto.

Ta projekt je bil večinoma uspešen: prihodki so se povsod na celini bistveno povečali, povezovanje in vrednostne verige so napredovale v meri, kot si je pred 20 leti sploh ni bilo mogoče predstavljati, enotni trg pa je neokrnjen preživel kljub najhujši krizi od 30. let 20. stoletja.[1]

A v preteklih 20 letih smo se v zvezi z uspešno monetarno unijo naučili dveh pomembnih lekcij.

Prva je povezana z monetarno politiko.

Glavna naloga ECB ob njeni ustanovitvi je bila ohranjanje nizke inflacije. ECB je bila nova centralna banka brez zgodovine, tako da je bil njen okvir politike oblikovan izrecno za zagotavljanje močne verodostojnosti v boju proti inflaciji. Ta cilj je hitro dosegla in zgodnjim voditeljem ECB se je treba izrecno zahvaliti za to, da je njeno prvo desetletje minilo tako mirno.

A nihče ni mogel predvideti, da se bo okolje, s katerim se je monetarna politika soočala na svetovni ravni, kmalu korenito obrnilo in da se bodo inflacijski pritiski spremenili v deflacijske.

To je v vseh visoko razvitih gospodarstvih zahtevalo novo paradigmo centralnega bančništva, ki je zajemala dva elementa: odločnost, da se proti deflaciji bori enako intenzivno kot proti inflaciji, ter prožnost pri izbiri instrumentov v ta namen.

V našem primeru je ECB dokazala, da ne bo sprejela groženj monetarni stabilnosti, ki jih povzročajo neutemeljeni strahovi o prihodnosti eura. Pokazala je, da se proti tveganjem za stabilnost cen zaradi prenizke inflacije borila enako odločno kot proti tistim zaradi previsoke. In jasno je dala vedeti, da bo za zaščito svojega mandata uporabila vse instrumente, ki jih ima v njegovem okviru na voljo, ne da bi pri tem prekoračila pravne omejitve.

Evropsko sodišče je potrdilo zakonitost ukrepov, ki smo jih sprejeli, in potrdilo, da ima ECB pri potrebni in sorazmerni uporabi vseh svojih instrumentov za doseganje svojega cilja široko prosto presojo.

Ta sodba je bila ključna, saj je bilo pod vprašajem samo bistvo centralne banke, kot je postala ECB in kot jo večina v Evropi želi: moderna centralna banka, ki lahko vse svoje instrumente uporablja sorazmerno z izzivi, s katerimi se sooča, in resnično zvezna institucija, ki deluje v interesu celotnega euroobmočja.[2]

Druga lekcija zadeva institucionalno sestavo EMU.

Euroobmočje temelji na načelu monetarne dominance, ki zahteva, da se monetarna politika osredotoča izključno na stabilnost cen in da ni nikoli podrejena fiskalni politiki. Monetarna dominanca ne izključuje komunikacije z vladami, kadar je jasno, da bi vzajemno usklajene politike hitreje poskrbele za ponovno stabilnost cen. To pomeni, da mora usklajevanje politik, kadar je potrebno, služiti cilju monetarne stabilnosti in mu ne škodovati.[3]

Danes smo v situaciji, ko nizke obrestne mere ne prinašajo enakih spodbud kot v preteklosti, ker je stopnja donosnosti naložb v gospodarstvu upadla. Monetarna politika še lahko doseže svoj cilj, vendar lahko to stori hitreje in z manj stranskimi učinki, če so fiskalne politike usklajene z njo.

Zato je ECB od leta 2014 postopno vedno bolj poudarjala kombinacijo makroekonomskih politik v euroobmočju.[4] Aktivnejša fiskalna politika v euroobmočju bi omogočila hitrejše prilagajanje naših politik in privedla do višjih obrestnih mer.

V naši monetarni uniji imajo glavno vlogo pri fiskalni stabilizaciji nacionalne politike – bistveno večjo kot politike na ravni zveznih držav v ZDA. A nacionalne politike ne morejo vedno zagotoviti prave naravnanosti fiskalne politike za euroobmočje kot celoto. Usklajevanje decentraliziranih fiskalnih politik je samo po sebi zapleteno, neusklajene politike pa niso dovolj, saj so prelivanja učinkov ekspanzivno naravnanih fiskalnih politik med državami razmeroma nizka.

Zato potrebujemo ustrezno veliko in dobro zasnovano fiskalno zmogljivost euroobmočja. Tako, ki bo dovolj velika za stabilizacijo monetarne unije, a oblikovana tako, da ne predstavlja prekomernega moralnega hazarda.

Popolne rešitve ne bo. Kadar so tveganja deljena, moralnega hazarda nikoli ni mogoče zmanjšati na nič, a ga je s pravo zasnovo mogoče v veliki meri omejiti. Hkrati moramo priznati, da lahko deljenje tveganj pomaga zmanjšati ta tveganja.

Z uresničitvijo unije kapitalskih trgov, ki bi privedla do večje delitve tveganj v zasebnem sektorju, bi se znatno zmanjšal delež tveganj, ki bi jih bilo treba upravljati s centralno fiskalno zmogljivostjo. Tako bi se zmanjšala tudi tveganja za celotno unijo, kadar nacionalne politike ne bi mogle odigrati svoje vloge.

V drugih regijah, kjer je fiskalna politika po krizi imela večjo vlogo, smo videli, da se je okrevanje začelo prej in da so se cene stabilizirale hitreje. ZDA so imele med leti 2009 in 2018 povprečno 3,6-odstotni primanjkljaj, euroobmočje pa 0,5-odstotni presežek.[5]

Povedano drugače, ZDA so takrat imele unijo kapitalskih trgov in proticiklično fiskalno politiko. Euroobmočje ni imelo unije kapitalskih trgov in je imelo prociklično fiskalno politiko.

Pot do fiskalne zmogljivosti bo verjetno zelo dolga. Zgodovina nas uči, da se proračuni redko oblikujejo za splošni namen stabilizacije, ampak bolj za doseganje določenih ciljev v javnem interesu. V ZDA je do razširitve zveznega proračuna v 30. letih 20. stoletja prišlo zaradi potrebe po premagovanju velike gospodarske krize. Morda v Evropi potrebujemo nujen razlog, kot je zmanjševanje učinkov podnebnih sprememb, da bo prišlo do takšne kolektivne osveščenosti.

Ne glede na to, za katero pot se odločimo, je očitno, da je zdaj čas za več Evrope, ne za manj. Tega ne mislim aksiomatično, ampak ob popolnem upoštevanju tradicij federalizma. Kadar lahko nacionalne politike dosežejo najboljše rezultate, naj ostane tako. A kadar lahko upravičene pomisleke javnosti naslovimo samo s sodelovanjem, mora biti Evropa močnejša.

Mi, Evropejce in Evropejke, lahko v globaliziranem svetu resnično suverenost, ki izpolnjuje potrebe ljudi po varnosti in blaginji, dosežemo le skupaj.[6] Kot je dejala kanclerka Merkel, moramo Evropejci usodo vzeti v svoje roke, če želimo preživeti kot skupnost.[7]

Ko sodelujemo, lahko zaščitimo naše interese v svetovnem gospodarstvu, se upiramo pritiskom tujih sil, vplivamo na globalna pravila, da odražajo naše standarde, in uveljavljamo naše vrednote v svetovnih korporacijah. Ničesar od tega države ne morejo v enaki meri doseči s samostojnim ukrepanjem. V globaliziranem svetu je deljenje suverenosti edini način, da jo ponovno pridobimo.

A priznavanje, da moramo izvajati tisto, kar je predsednik Macron poimenoval »evropska suverenost«[8], da bi bili učinkoviti, ne pomeni, da imamo že danes politično infrastrukturo za to. Vendar zavedanje, da jih potrebujemo, hitro raste.

To je bilo vidno tudi pri zadnjih volitvah v Evropski parlament, ki so bile morda prve takšne volitve, pri katerih se je volilni boj vrtel predvsem okrog evropskih vprašanj. Celo tisti, ki želijo upočasniti evropsko povezovanje, so to poskušali storiti z nasprotovanjem institucijam EU, ne pa s kategoričnim zavračanjem njihove legitimnosti.

To je samo začetek, a kaže, da se naša unija premika v pravo smer. Prepričan sem, da se bo to nadaljevalo, ker je na koncu lastni interes posameznih držav tisti, ki določa našo prihodnjo pot proti oblikovanju evropske države.

To točko smo dosegli zaradi dejanj številnih predanih Evropejcev in Evropejk na nacionalni in evropski ravni. Obstajajo tri skupine, katerih prispevke bi rad izpostavil.

Prva so zaposleni v ECB in nacionalnih centralnih bankah.

Med krizo je bilo veliko priložnosti, ob katerih se je ECB znašla v resnično neznanih vodah. Soočali smo se z neverjetno kompleksnimi gospodarskimi razmerami, ko so se novi izzivi pojavljali v trenutku, ko smo opravili s starimi.

Tista leta so bila naporna za vas in vaše družine. A zaradi vaše predanosti, uspeha ukrepov, ki ste jih oblikovali, in kompetentnosti, ki ste jo pri izvajanju teh ukrepov pokazali po celotnem Eurosistemu, si je tista leta vredno zapomniti.

Te politike so zdaj na voljo vsem prihodnjim nosilcem politik za soočanje s podobnimi izzivi. To je zapuščina, na katero so lahko ponosni vsi zaposleni Eurosistema. Dovolite mi torej, da izrazim hvaležnost za vsa vaša izjemna prizadevanja, ki so resnično služila ECB v tem zgodovinskem času, in posledično tudi vsem v Evropi.

Druga skupina, ki bi jo želel izpostaviti, so moji sodelavci in sodelavke v Izvršilnem odboru in Svetu ECB – tako pretekli kot sedanji. V preteklih osmih letih ste sprejeli vrsto ukrepov v izjemnih razmerah. Temelj teh sklepov je bila vaša dosledna in brezpogojna predanost našemu mandatu.

Bili ste nepopustljivo odločeni, da bomo izpolnili naš mandat in ostali v okviru njegovih omejitev – neuspeha nikoli niste sprejeli kot možnosti. Zdaj se lahko z zadovoljstvom ozrete na to, kar ste dosegli v izjemno težavnih pogojih, in se zavedate, da ste izboljšali blaginjo številnih ljudi.

Tisto, kar združuje Svet ECB, je vedno bilo – in vedno bo – veliko močnejše od tistega, kar ga morda razdvaja. Vsi delimo isto predanost našemu mandatu in isto strast do Evrope. Verjamem, da bo to skupno prepričanje še naprej služilo ECB in Evropi v letih, ki prihajajo.

Tretja skupina so voditelji in voditeljice evropskih držav.

Morali smo sprejemati ukrepe, ki so bili včasih na začetku videti kontroverzni in ki so svoje prednosti razkrili le počasi. Naša odločenost nikoli ni popustila, saj je temeljila na zanesljivem delu naših zaposlenih, spodbujala pa jo je empatija do trpečih in krepilo prepričanje, da bodo politike izboljšale njihove razmere.

A v takih časih in zlasti v večnacionalni valutni uniji so politični voditelji in voditeljice, ki so pri ocenjevanju naše monetarne politike presegli nacionalne vidike in priznali vidik euroobmočja ter ga pojasnili domači javnosti, zagotovili branik naše neodvisnosti.

Hvaležen sem, da imamo v Evropi takšne voditelje in voditeljice, ter za vašo trdno podporo in spodbude med krizo.

Predsednik Macron, predsednik Mattarella, kanclerka Merkel: vsi vi ste neomajno stali ob naši strani v Evropskem svetu in globalnih forumih tudi takrat, ko so se številne velike centralne banke soočale z vedno glasnejšimi političnimi pritiski. Upirali ste se neliberalnim glasovom, ki so hoteli, da obrnemo hrbet evropskemu povezovanju.

In v ključnih trenutkih ste sprejeli ukrepe, potrebne za zaščito eura in dediščine, ki smo jo prejeli: združene, mirne in uspešne Evrope.

Prišel je čas, da vodenje predam Christine Lagarde. Prepričan sem, da boš izvrstno vodila ECB.

Moj cilj je bil vedno popolnoma neodvisno ravnati v skladu z mandatom, zapisanim v Pogodbi, in ga izpolnjevati preko institucije, ki se je razvila v moderno centralno banko, sposobno, da se loti vsakega izziva.

Bilo mi je v čast, da sem imel možnost za to.

Hvala.

  1. [1]Glej govor Maria Draghija z naslovom »Europe and the euro 20 years on« ob prejemu naziva Laurea Honoris Causa na področju ekonomije, ki jo je podelila Univerza Sant’Anna, Pisa, 15. december 2018.
  2. [2]Glej govor Maria Draghija z naslovom »Twenty Years of the ECB’s monetary policy« na forumu ECB o centralnem bančništvu, Sintra, 18. junij 2019.
  3. [3]Govor Maria Draghija z naslovom »Policymaking, responsibility and uncertainty« ob prejemu naziva Laurea Honoris Causa na Università Cattolica, 11. oktober 2019.
  4. [4]Glej govor Maria Draghija z naslovom »Unemployment in the euro area« na letnem simpoziju centralnih bank v Jackson Holeu, 22. avgust 2014.
  5. [5]Povprečni ciklično prilagojeni primarni saldo kot odstotek potencialnega BDP.
  6. [6]Glej govor Maria Draghija z naslovom »Sovereignty in a globalised world« ob prejemu naziva Laurea Honoris Causa na področju prava na Università degli Studi di Bologna, Bologna, 22. februar 2019.
  7. [7]Govor kanclerke Angele Merkel v Evropskem parlamentu, Strasbourg, 13. november 2018.
  8. [8]Govor predsednika Emmanuela Macrona v Evropskem parlamentu, Strasbourg, 17. april 2018.
KONTAKT

Evropska centralna banka

Generalni direktorat Stiki z javnostjo

Razmnoževanje je dovoljeno pod pogojem, da je naveden vir.

Kontakti za medije