—

Vsa stanovanjska posojila, ki predstavljajo zavarovanje za strukturirane krite bančne obveznice, morajo biti denominirana v eurih; izdajatelj (ter dolžnik in garant, če sta pravni osebi) mora(-jo) imeti sedež v državi članici, kritno premoženje se mora nahajati v državi članici in pravo, ki ureja posojilo, mora biti pravo države članice.

—

Stanovanjska posojila so primerna za kritni sklad strukturiranih kritih bančnih obveznic, če je zanje zagotovljeno primerno jamstvo ali so zavarovana s hipoteko. Primerno jamstvo mora biti izplačljivo v 24 mesecih po neplačilu dolžnika posojila. Primerno jamstvo za potrebe takšnih posojil z jamstvom se lahko zagotovi v različnih pogodbenih oblikah, vključno z zavarovalnimi pogodbami, pod pogojem, da zavarovanje odobri oseba javnega sektorja ali finančna institucija pod javnim nadzorom. Garant za potrebe takšnih posojil z jamstvom ne sme imeti tesnih povezav z izdajateljem kritih bančnih obveznic in mora imeti oceno sprejete zunanje bonitetne institucije najmanj [A+/A1/AH] ves čas trajanja transakcije.

—

Visokokakovostno nadomestno finančno premoženje za zavarovanje se sprejme do največ 10 % kritnega sklada. Ta omejitev se lahko preseže samo po temeljiti preučitvi s strani zadevne NCB.

—

Delež posojila glede na vrednost nepremičnine lahko pri vsakem posameznem primernem posojilu, ki se lahko financira z izdajo strukturiranih kritih bančnih obveznic, znaša največ 80 %. Izračun deleža posojila glede na vrednost nepremičnine mora temeljiti na konservativni oceni tržne vrednosti nepremičnine.

—

Najmanjše obvezno presežno zavarovanje znaša 8 %.

—

Najvišji znesek posojila pri stanovanjskih posojilih je 1 milijon EUR.

—

Samostojna bonitetna ocena kritnega sklada mora ustrezati verjetnosti neplačila v obdobju enega leta na ravni 10 bazičnih točk v skladu s pragom ‚single A‘ (glej oddelek 6.3.1).

—

Za izdajatelja in subjekte, ki so udeleženi v transakciji v zvezi s strukturiranimi kritimi bančnimi obveznicami ali so pomembni zanjo, se zahteva dolgoročni spodnji prag ‚single A‘ (ocena ‚A-‘, ki jo dodeli Fitch ali Standard & Poor’s, ‚A3‘, ki jo dodeli Moody’s, ali ‚AL‘, ki jo dodeli DBRS).

—

Vsa posojila, ki so zavarovana s hipoteko na poslovni nepremičnini in predstavljajo kritni sklad strukturiranih kritih bančnih obveznic, morajo biti denominirana v eurih; izdajatelj (ter dolžnik in garant, če sta pravni osebi) mora(-jo) imeti sedež v državi članici, kritno premoženje se mora nahajati v državi članici in pravo, ki ureja posojilo, mora biti pravo države članice.

—

Visokokakovostno nadomestno finančno premoženje za zavarovanje se sprejme do največ 10 % kritnega sklada. Ta omejitev se lahko preseže samo po temeljiti preučitvi s strani zadevne NCB.

—

Delež posojila glede na vrednost nepremičnine lahko pri vsakem posameznem primernem posojilu, ki se lahko financira z izdajo strukturiranih kritih obveznic, znaša največ 60 %. Izračun deleža posojila glede na vrednost nepremičnine mora temeljiti na konservativni oceni tržne vrednosti nepremičnine.

—

Najmanjše obvezno presežno zavarovanje znaša 10 %.

—

Delež posameznega dolžnika v kritnem skladu po seštetju vseh posameznih neodplačanih zneskov posojil tega dolžnika ne sme presegati 5 % celotnega kritnega sklada.

—

Samostojna bonitetna ocena kritnega sklada mora ustrezati bonitetni stopnji 1 v skladu z lestvico bonitetnih ocen Eurosistema (glej oddelek 6.3.1).

—

Za izdajatelja in subjekte, ki so udeleženi v transakciji v zvezi s strukturiranimi kritimi bančnimi obveznicami ali so pomembni zanjo, se zahteva bonitetna stopnja 2.

—

Vsa posojila, ki predstavljajo kritni sklad, je treba prevrednotiti najmanj enkrat letno. Padci cen nepremičnin se morajo pri prevrednotenju odraziti v celoti. V primeru rasti cen se uporabi odbitek v višini 15 %. Posojila, ki ne izpolnjujejo zahteve glede najvišjega dovoljenega deleža posojila glede na vrednost nepremičnine, je treba nadomestiti z novimi posojili ali pa v zvezi z njimi zagotoviti presežno zavarovanje, kar mora odobriti zadevna NCB. Osnovna metoda vrednotenja, ki se uporabi, je tržna vrednost, tj. ocenjena cena, ki bi bila dosežena, če bi se premoženje ob razumnem prizadevanju prodalo na trgu. Ta ocena mora temeljiti na najbolj konservativnih predpostavkah. Lahko se uporabijo tudi statistične metode, vendar samo kot podrejena metoda vrednotenja.

—

Ves čas je treba vzdrževati likvidnostno rezervo v obliki denarnega depozita v eurih pri primerni nasprotni stranki, ki krije vsa plačila obresti v zvezi s kritimi bančnimi obveznicami za obdobje naslednjih šest mesecev.

—

Pri kritih bančnih obveznicah z zagotovljenim izplačilom glavnice na datum zapadlosti, če pade kratkoročna bonitetna ocena dolžnika posojila, danega v kritni sklad, pod bonitetno stopnjo 2 v devetih mesecih pred tem, ko zapade taka krita bančna obveznica, mora tak dolžnik deponirati znesek denarja v eurih, ki zadostuje za kritje zadevnega dela izplačila glavnice krite bančne obveznice in povezanih stroškov, ki bi jih moral v zvezi s krito bančno obveznico v likvidnostno rezervo vplačati izdajatelj.

—

V primeru likvidnostnih težav se lahko prvotni datum zapadlosti prestavi za največ 12 mesecev, da se uravnotežijo neujemanja zapadlosti med postopno odplačljivimi posojili v kritnem skladu in enkratnim izplačilom krite bančne obveznice. Vendar pa po prvotnem datumu zapadlosti krite bančne obveznice postanejo neprimerne za lastno uporabo.

—

Izdajatelj kritih bančnih obveznic je kreditna institucija s sedežem v državi članici EU in ni subjekt za posebne namene, tudi če za te krite bančne obveznice jamči kreditna institucija s sedežem v državi članici EU.

—

Izdajatelj/izdaja kritih bančnih obveznic je v skladu s pravom države članice, kjer ima izdajatelj sedež ali kjer so bile krite bančne obveznice izdane, predmet posebnega javnega nadzora, namenjenega zaščiti imetnikov kritih bančnih obveznic.

—

V primeru insolventnosti izdajatelja imajo imetniki kritih bančnih obveznic prednostno pravico do vračila glavnice in izplačila obresti iz naslova primernega (kritnega) finančnega premoženja.

—

Denarni zneski, zbrani z izdajo kritih bančnih obveznic, morajo biti naloženi (po pravilih vlaganja, določenih v dokumentaciji o kritih bančnih obveznicah) v skladu z ustrezno nacionalno zakonodajo, ki ureja krite bančne obveznice, ali drugo zakonodajo, ki velja za zadevno finančno premoženje.“